Maroški kralj je Fatimo Ezzahro El Mansuri imenoval za prvo predsednico vlade

Maroški kralj Mohamed VI. je Fatimo Ezzahro El Mansuri imenoval za prvo predsednico vlade v zgodovini države, potem ko je njena liberalno-centristična Stranka pristnosti in sodobnosti (PAM) zmagala na parlamentarnih volitvah 23. septembra.

Kralj je El Mansuri zaprosil za sestavo nove vlade. Odvetnica, ki je v odhajajočem kabinetu opravljala funkcijo ministrice za stanovanjska vprašanja, pred tem pa je bila županja Marakeša, bo vodila koalicijska pogajanja in monarhu v potrditev predložila seznam ministrov. V skladu z maroško ustavo kralj imenuje predsednika vlade iz politične stranke z največ osvojenimi sedeži v predstavniškem domu, pri čemer sam ohranja obsežna pooblastila na področjih obrambe in zunanje politike.

Stranka PAM je na volitvah osvojila 97 poslanskih sedežev. Dosedanji koalicijski partnerici, liberalno-centristična Nacionalna zveza neodvisnih (RNI) in konservativno-nacionalistična stranka Istiklal, sta zasedli 66 oziroma 65 mest. Zmerna islamistična Stranka za pravičnost in razvoj (PJD) je prejela 54 sedežev, njen vodja Abdelilah Benkirane pa je sporočil, da stranka odhaja v opozicijo. Preostanek sedežev so si razdelile tri levičarske stranke. Volilna udeležba je znašala 38 odstotkov, kar je padec v primerjavi s 50 odstotki na volitvah pred petimi leti.

K volilnemu rezultatu stranke PAM, ki jo je kraljevi svetovalec ustanovil leta 2008 kot protiutež islamistom, je pripomogel tudi vstop predsednika maroške nogometne zveze Fuzija Lekjaja nekaj tednov pred volitvami. Čeprav sta se PAM in RNI v predvolilni kampanji medsebojno obtoževali zaradi neuspešnega spopadanja z rastočimi cenami hrane, je El Mansuri pojasnila, da pri sestavljanju koalicije ne bo nobenih »omejitev« in da so »obrnili stran«.

Nova vlada bo prevzela vodenje zadnjih faz 20-milijardnega projekta za pripravo na svetovno prvenstvo v nogometu leta 2030, ki ga bo Maroko gostil skupaj s Portugalsko in Španijo. Spoprijeti se bo morala tudi z gospodarskimi ukrepi za reševanje nezadovoljstva med mladimi, ki se je pokazalo ob julijskem množičnem poskusu prestopa meje v špansko enklavo Ceuto ter ob lanskih protestih generacije Z.